»Mislim, da je malokdo poznal to zgodbo, ker je zelo nerada govorila o sebi. Ker je bila pač človek brez ega, ki je vedno dala vse druge v ospredje in je pustila, da njeno delo govori o njej. Ta knjiga nam omogoča vpogled v človečnost izza blagovne znamke, izza te javne podobe. In izza te podobe je res duša, lepa, dobra duša, ki nam je lahko vsem v navdih.«

»Zadnje leto sem bila bolj ali manj vedno pri njej. Vsako popoldne sva po dve, tri ure čebljali o vsem živem in je bila ves čas čisto v redu. Mislim, da je pred mano dobesedno odigrala svojo igro in da je, ko sem jaz odšla iz bolnišnice, samo še padla.«

»Njeno življenje je za črno kroniko. Mene je pravzaprav presunilo, koliko lahko človek zdrži. Pa ne samo, da se ne zlomi, ampak to obrne v najvišje dobro, za najvišje dobro. Vem, da sva se pogovarjala vmes, in ko mi je ona mirno razlagala vse te grozote, grozne stvari, ki jih je preživela, vem, da sem ji na neki točki rekel: Ampak gospa, saj vi bi morali biti Hitler; glede na to, kaj se vam je zgodilo, bi morali sovražiti ljudi.«

»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«

»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno. In zato je bila ona 24 ur neprestano v akciji.«

»To se je zgodilo na podelitvi priznanja Slovenka leta leta 2023. Takrat so Aniti tudi izročili priznanje Slovenka za vse čase. Ona je takrat posnela izjavo, ki je delovala kot njena oporoka. Kot da se poslavlja. Tisto me je res pretreslo.«

»Samo stekla sem v sobo, kjer je spala Karmen. Čez njeno košaro sem se vrgla točno v trenutku, ko je pritisnil na petelina. In potem je ustrelil še enkrat in še enkrat in še ...«

»Mama me je peljala na morje v neko zapuščeno delavsko naselje, ker drugam ni mogla. Mislim, da nama je postlala na eni klopi ali na mizi, ne vem, kje ... Vem, da je ponoči deževalo. In ker je bila streha taka, kot je bila, me je celo prekrila. In mi je rekla: jutri bova pa plavali, bo sonček.«

»Da preverjamo komu, kaj in koliko. Zato, da bodo sredstva res razdeljena dobro, pošteno, pravično. In da bo pravzaprav vsak, ki je bil žrtev večje škode, res dobil pomoč, da bo lahko zaštartal v življenje – z našo skupno pomočjo – lažje in bolje.«